Dr. Anton Trstenjak

Anton Trstenjak se je rodil 8. januarja 1906 v Rodmošcih v občini Gornja Radgona uglednemu malemu kmetu Janezu. Anton je očeta izredno občudoval. Imel je izreden spomin za številke in paragrafe, strašno natančno je risal zemljevide in lepo pisal. Bil je poštenjak, celo razsodnik v prepirih med kmeti. Njegova beseda je bila spoštovana.
Mati Marija je bila skrbna in trdoživa. Sin jo je imel neizmerno rad. Občudoval je njeno neusahljivo dobro voljo, veselje in radost. Rada je pela. Za svoje otroke bi naredila vse. Bila je resnično srce družine kot kasneje Trstenjak govori o družini: Mož je razum, žena srce in njuna ljubezen kot kri, ki poganja skupno življenje dveh oseb kot eno celoto. Med njima je bila spoštljiva in dostojna ljubezen in otroci so iz njunega odnosa čutili vdanost drug drugemu. Zato so se v družini počutili varne. Anton se je rodil kot tretji otrok v družini, toda žal so trije že kot otroci umrli. Bil je tako edini moški potomec, ki je odraščal med štirimi sestrami.

Že kot otrok je bil radoveden in si je želel, da bi odšel v tuje dežele. Zgodaj je ugotovil, da »za kmeta pa ne bo«. Raje je bral in risal in se vdajal domišljiji o življenju v daljnih deželah. Svoje otroštvo opisuje kot nežno, melanholično, žalostno sredi goric. Želel si je v svet, želel je videti in vedeti še kaj več, kakor svet, ki ga je zaobjel s pogledom.
Šolo je obiskoval v Negovi. V šoli je dobil vzdevek »Rodmoški Tunek«, ker je učiteljica tako ločevala med dvema Tunekoma. In ta se ga je držal skozi celo negovsko šolanje. Bil je radoveden in odprte glave, zato mu je bilo v šoli včasih dolgčas, ko so ogromno ponavljali in utrjevali. On si je želel še kaj več.
Tako se je vpisal na klasično gimnazijo v Mariboru in njegova pot v svet se je odprla. Študiral je na Teološki fakulteti v Innsbrucku, kjer je leta 1929 promoviral za doktorja filozofije in leta 1933 za doktorja iz teologije. Strokovno se je izpopolnjeval še v Parizu. Svoje življenje je posvetil psihologiji, ker ga je močno zanimala. Odločil se je za specializacijo eksperimentalne psihologije v Milanu. Tam si je nabral veliko znanja. Služboval je kot katehet na realni gimnaziji v Mariboru, kot profesor filozofije na Visoki teološki šoli v Mariboru, nato pa v Ljubljani na Teološki fakulteti do 1973. leta. Predaval je po vsem svetu in bil zelo priznan strokovnjak. Vabili so ga v svet, na milansko in graško univerzo, toda Trstenjak se je odločil, da bo ostal zvest slovenskemu narodu, svoji domovini, kakor je ostal zvest svoji Prlekiji in svojemu domu. Bil pa je reden gost številnih mednarodnih srečanj psihologov in filozofov. Njegova predavanja so poslušali domala po vsem svetu. Svoje znanje je znal spraviti tudi na papir. Napisal je 47 izvirnih knjig v slovenščini in tujih jezikih, čez 500 strokovnih člankov in razprav. Strokovnjaki, njegove knjige in članke, razvrščajo v pet večjih skupin: psihološka, antropološka, filozofska, kulturološka in narodnostna dela in manjša skupina – teološka dela. Njegovo življenjsko delo je vrsta knjig s področja sodobne (Oris sodobne psihologije) in uporabne psihologije (Pot do človeka, Človek samemu sebi, Človek in sreča, …). Zanimal ga je človek kot bitje, usmerjen v prihodnost (Človek, bitje prihodnosti; Človek, vrednostno bitje). V kar nekaj delih je podal svoje poznavanje grafologije in psihologije barv (Človek in pisava, Človek in barve). Tudi svojega osnovnega poklica duhovnika ni zanemaril, saj je izdal mnogo del s področja teologije, med prvimi Metodiko verouka, da ne naštevamo filozofskih del.Svoje široko znanje je usmeril tudi v raziskovanje slovenskega človeka (O slovenski ustvarjalnosti, Misli o slovenskem človeku). Objavil je brez števila člankov doma in po svetu, da ne govorimo o predavanjih, na katera so ga vabili do njegove smrti 29. 9. 1996.
Trstenjak o sebi pravi, da je med pisanjem delal kot obseden kot motor. Že pogled skozi okno mu je rodil nove ideje in misli. Zato se je rad umaknil v »mir«. V Ljubljani, na Resljevi so namreč ljudje hodili k njemu po nasvet, pomoč, pogovor in nikoli ni nobenega odklonil. Za vsakega si je vzel čas in ga poslušal. Bil je dovzeten za človekove tegobe, toliko bolj, ker je človeka imel rad.
Trstenjak se ni čutil osamljenega. Okrog njega je bilo vedno veliko prijateljev širokega znanja in globokega občutenja.
Trstenjaka je odlikoval vrhunski razum, široka izobrazba ter delavnost, pridnost in organiziranost.
Kdor je Trstenjaka poznal, ve za njegovo človekoljubnost in za njegovo veliko skrb vzpostavljanja in ohranjanja dobrih medsebojnih človeških odnosov. Nikoli ni klonil pod težo problemov in skrbi, pač pa je pozitivno in spodbudno zrl v prihodnost.
Njegovo veliko vrednost vidimo v vrednotah o katerih govori in pozitivnem odnosu do sočloveka. Nikoli kot človek ne smeš izgubiti upanja pa tudi odpuščati moraš znati.

Nekaj njegovih sporočil

• Dobrohotnost je neposredna pot do prijateljstva.

• Pošten človek je odkrit, brez hinavščine in dvoličnosti.

• Učenec mora doživljati vrednoto, lepoto in dostojanstvo svoje podobe, samega sebe.

• Živeti moramo skladno z naravo in se od njenih sporočil ne smemo odtujevati. Človek je namreč zamešal naravni ritem dogajanja, zrušil je ravnovesje sil v naravi.

• Trstenjak nas opozarja na globlje doživljanje sreče. Misli na tisto srečo, ki jo nosimo v srcu in je življenjska harmonija ali sozvočje vseh želja in občutij.

• Učence je potrebno usmerjati v prihodnost in ne v preteklost. Pogled v preteklost naj bo le iskanje pozitivnih izkušenj in spoznanj. Človek  je po Trstenjaku »bitje prihodnosti«.

• Vzgoja k skromnosti po Trstenjaku je tista, ki človeka navaja na to, da sam sebe pred drugimi ne hvali in tudi samega sebe ne kritizira. Resnično podobo o lastni skromnosti pokaže človek pred drugimi, ko zna modro in skromno molčati.

• Trstenjak je naša magnetna igla, ki sproti kaže varno pot v vzgoji vesti.In kaj še pravi o sebi? Da je trmast optimist. Torej, da verjame v slovenskega človeka in mu zaupa.

• Pred nami je torej to, da dediščino Trstenjaka peljemo naprej.

• Rekel bi: »Vküp držmo!«